Mnogi raziskovalci opredeljujejo čuječnost kot zavedanje in neobsojajoče sprejemanje sedanjega trenutka. Zavedanje lahko vključuje tako notranje (npr. misli, čustva) kot tudi zunanje dogajanje (npr. kar človek zaznava iz okolja).
Čuječnost lahko poimenujemo tudi kot spretnost ali veščino, ki jo razvijamo s treningom. Obstaja več načinov za razvijanje čuječnosti. Pogosto potekata razvoj in razvijanje čuječnosti preko discipliniranega treninga meditacije. Lahko jo opredelimo kot zmožnost za namerno in neobsojajočo usmerjeno pozornost skozi čas ter osredotočanje na trenutno dogajanje. Čuječnost pa je možno razvijati tudi z različnimi oblikami psihoterapije. Večina avtorjev se strinja, da so na čuječnosti utemeljeni pristopi in terapije uporabni tako pri zdravljenju kliničnih kot tudi nekliničnih motenj in težav.
Učinki čuječnosti na psihično zdravje.
Pozitivni učinki vključevanja čuječnosti v psihoterapijo učinkovito prispevajo k zmanjševanju npr. neprijetnih čustev in misli , anksioznosti, zmanjšanje stresa…
Poznamo nekaj načinov razvijanja čuječnosti in eden od njih je:
4-stopenjski model čuječe pozornosti
1. Pridobivanje znanja o čuječnosti je pomemben prvi korak v procesu razvoja čuječnosti. Posameznik se namreč seznani s tem, kaj je čuječnost, s koncepti čuječnosti, pozitivnimi vidiki, razlogi in logiko čuječnosti.
2. Vzdrževati namerno zavedanje je najtežji korak. Pogosto je zavedanje enačeno s pozornostjo, v resnici pa nista sinonima. Zavedanje zbira vse zunanje in notranje dražljaje, njegova naloga je, da z njimi upravlja tako zavestno kot tudi nezavedno. Medtem ko je pozornost usmerjanje spoznavnega sistema na nek določen dražljaj, ki ga preko zavedanja zaznamo. Namerno zavedanje je torej razumevanje in dojemanje sedanjega trenutka realnosti z vsemi neštetimi dražljaji, ki smo jih zmožni zaznati.
3. Vključujoča in pristna pozornost predstavlja cilj tretje stopnje. Bistvo je, da medtem nismo obsojajoči, temveč se namesto vprašanja ‘zakaj’ osredotočamo na vprašanja ‘kdo’, ‘kaj’, ‘kje’, ‘kdaj’. Sama pozornost in osredotočenost je cilj, kajti namen ni, da bi kaj več doživeli ali začutili. Gre zgolj za poglobitev v doživljanju sebe in okolice takšnih, kot sta v določenem trenutku.
4. Ne obsojajoče sprejemanje je zadnja stopnja tega modela. Pomeni je opazovanje zunanjih in notranjih dražljajev, svojih misli, čustev in fizičnih občutkov. Namen tega ni v iskanju globljega pomena, temveč v doživljanju, ki vključuje sprejemanje, ne obsojanje, ne vrednotenje, brez želje, da bi jih spremenili.
Raziskave kažejo, da je redno izvajanje prakse čuječnosti posameznikom pomagalo vzpostaviti dolgoročno in globoko izkušnjo notranje mirnosti, dobrega počutja in višjega vrednotenja samega sebe, vključno z zmanjšanjem stresa, tesnobe in depresivnosti.
Vredno branja: Čuječnost – Kako najti mir v ponorelem svetu, Danny Penman, Mark Williams;
Sem tukaj in zdaj – Ustvarjalna pot do čuječnosti, avtor: Skupina The Mindfulness Project
Nedavni komentarji